Rokometni Klub Grosuplje

Leta 1970 je ekipa ostala brez igrišča in brez potrebnih finančnih sredstev. Zaradi tega je za dve leti prenehala z delovanjem. Večina članov ekipe je prestopila k rokometni sekciji TVD Partizan Šmarje - Sap, kjer so igrali dve leti. Med tem je bila leta 1971 zgrajena nova osnovna šola Louisa Adamiča s telovadnico in tremi zunanjimi igrišči.

S temi objekti so bili ponovno ustvarjeni pogoji, da se je klub revitaliziral in ponovno vključil v tekmovalni sistem. Ekipi so se pridružili tudi člani iz Šmarja - Sapa in v naslednjih sezonah so nastopili v dolenjski rokometni ligi, območni rokometni ligi Ribnica in ljubljanski conski ligi. Trenerji so bili še vedno domačini (Marinčič, Ambrožič). V tem obdobju je bila ustanovljena tudi ženska ekipa, ki je tekmovala v sezonah od 1973/74 do 1979/80. V sezoni 1972/73 je moška ekipa rokometnega kluba prvič nastopila na odprtem zimskem prvenstvu Slovenije in osvojila v tako imenovani B ligi 4. mesto.

Pripoved o grosupeljskem rokometu se začne 21. 9. 1960, ko je bila na pobudo najbolj aktivnih mladincev tedanjega časa (Šušterič, Verbič, Dornik, Drenik, Potokar, Medved, Zrnec, Gabrijel, Lenarčič) pri takratni Okrajni zvezi za telesno vzgojo Ljubljana ustanovljena rokometna sekcija TVD Partizan Grosuplje. Rokomet je s tem v Grosupljem postal šport številka ena.

Začetki dela rokometne sekcije so bili izredno težki, saj ni bilo ne rokometnega igrišča ne opreme, pa tudi znanja je bilo še zelo malo. Prvo igrišče so si mladi rokometaši naredili na sedanjem nogometnem igrišču Brinje. Prvi gol so rokometaši naredili sami v kletnih prostorih bloka na Levstikovi 8. Glavni izdelovalec gola je bil igralec Medved Rudi in drugi soigralci, rokometne mreže pa so bile narejene v tovarni Motvoz in platno.

Rokometaši so do leta 1964 tekmovali v dolenjski rokometni ligi, v sezoni 1964/65 pa v ljubljanski ligi. V naslednjem letu so si uredili igrišče ob Taborski cesti na mestu stavbe današnje policijske postaje. V tekmovalni sezoni 1966/67 je ekipa osvojila prvo mesto in se uvrstila v drugo slovensko ligo – ljubljansko consko rokometno ligo. Ker igrišče v Grosupljem ni več ustrezalo propozicijam Rokometne zveze Slovenije, so grosupeljski rokometaši zadnji dve leti vse domače tekme odigrali na igrišču v Stični in Šmarju - Sapu, in to do leta 1970, ko so morali zaradi neustreznih igralnih površin izstopiti iz lige. To je bil hud udarec za vodstvo rokometne sekcije kot tudi za igralce. V tem obdobju je potrebno izpostaviti delo Andreja Šušteriča, ki je bil alfa in omega grosupeljskega rokometa. Vse svoje sposobnosti, ki jih ni bilo malo, je združil in usmeril v delo rokometne sekcije in v organizacijo vodenja dolenjske rokometne lige. Da so te trditve točne, se je izkazalo pozneje, ko je odšel iz Grosupljega in se izkazal v Rokometnem klubu Celje in organih Rokometne zveze Slovenije.

Ženska ekipa

Z izgradnjo asfaltnega igrišča leta 1971 pri Osnovni šoli Louisa Adamiča Grosuplje je rokomet v Grosupljem dobil novo vzpodbudo. Pobudo za ustanovitev ženske ekipe je dal Andrej Ambrožič, učitelj športne vzgoje na tej šoli. V šolskem letu 1972/73 je med učenkami sedmega in osmega razreda izbral ekipo deklet in začeli so se prvi treningi. Kot zanimivost naj povem, da je bil njegov pristop za takratne čase nadvse profesionalen, saj je pred vključitvijo učenk, najprej v rokometni krožek v osnovni šoli in nato v klub, s tem seznanil njihove starše, in sicer tako, da jih je obiskal kar na domu.

Verjetno se je že takrat zavedal, da brez pristanka staršev ženska ekipa ne bo dolgo obstala. Časi so bili drugačni, šport, še posebej za dekleta, pa ne prva izbira. Obiska Andreja Ambrožiča pri mojih starših ne bom pozabila, ker mi je odprl vrata v šport, ki bi drugače najbrž za vedno ostala zaprta. Poleg Andreja Ambrožiča so bili trenerji še Janko Kralj, Dušan Marinčič in Ludvik Mehle. Dekleta, ki so se v sedmih let obstoja ženske ekipe med leti 1973 in 1980 ukvarjala z rokometom v Grosupljem, so bila Zdenka Pajč, Karmen Binder, Andreja Makovec, Lidija Knep, Zlata Šteh, Mojca Trošt, Mojca Rus, Cirila Štrubelj, Vera Zupančič, Silva Jeršin, Brigita Šeme, Lučka Likar, Marija Zupančič, Sonja Gale, Mirjam Delkov, Malči Nose, Marjeta Zupančič, Sonja Kocjan, Helena Šeme, Lea Trontelj, Darja Trontelj, Meta Javornik, Simona Blažič, Tatjana Perme, Lidija Nučič in Vlasta Rus. Danes med nami ni več Zlate Šteh, Sonje Kocjan in Lee Trontelj.

Zares se je s tekmovanji začelo v sezoni 1973/74 z nastopanjem v dolenjski ligi, v sezonah 1974/75 in 1975/76 pa nadaljevalo v močnejši ljubljanski conski ligi, v kateri so nastopale še ekipe Kočevja, Novega mesta, Zagorja, Krmelja, Sevnice, Radeč, Hrastnika ... Po uveljavitvi znamenitih »portoroških« sklepov, s katerimi so bile v tekmovalni sistem uvedene selekcije, je ekipa od sezone 1976/77 pa do konca sezone 1979/80 spet nastopala v dolenjski ligi skupaj s Kočevjem, Ribnico, Sodražico, Stično, Šentvidom pri Stični… Posebno doživetje in hkrati razkošje je bilo igrati v dvorani, zato je sodelovanje na odprtem zimskem prvenstvu Slovenije v rokometu (zimska liga) v Hali Tivoli v Ljubljani v sezonah 1974/75 in 1975/76 ostalo v še toliko prijetnejšem spominu.